Kraško bojišče velja za enega najbolj krvavih bojišč prve svetovne vojne. Tu je italijanska vojska, ki se ji je v obrambo postavila avstro-ogrska, narodnostno močno mešana vojska, poskušala prodreti proti Trstu in naprej v osrčje tedanje monarhije. Prvo leto vojne je bilo na Krasu mirno, saj sta bili Italija in Avstro-Ogrska vsaj na papirju zaveznici. Spomladi leta 1915 pa je Italija prestopila na stran antante in 23. maja Avstro-Ogrski napovedala vojno. Sledile so si krvave bitke, v katerih so Italijani poskušali s topniškim obstreljevanjem in pehotnimi napadi uničiti avstro-ogrsko obrambo. Vse do šeste ofenzive avgusta 1916 je obramba Doberdobske planote vzdržala, tedaj pa se je bila avstro-ogrska armada zaradi padca Gorice prisiljena umakniti proti vzhodu, čez Dol na rob osrednjega dela kraške planote. Tako je vojna vihra dosegla kraje v današnji občini Miren-Kostanjevica, ki pa so bili seveda že pred tem izpostavljeni stalnemu topniškemu obstreljevanju. V naslednjih 14 mesecih je sledilo pet italijanskih ofenziv, ki so frontno črto premaknile prav pred Kostanjevico. Uspešen italijanski prodor na Krasu pa so avstro-ogrske in nemške enote prekinile 24. oktobra 1917, ko so združene z odločilnim prebojem v Zgornjem Posočju potisnile Italijane daleč proti zahodu, vse do reke Piave.

Velika vojna, kot ji pogosto pravimo, ni pustila usodnih sledi le med vojaki in domačini, ki so morali v begunstvo, ampak je globoko zarezala tudi v pokrajino. Kamnita kraška planota je povsem ogolela in izropana dočakala konec vojne, preprežena z jarki, navrtana s kavernami, bičana od udarcev tisočev granat. Prav zato se ta del Krasa še danes precej razlikuje od ostalih delov visoke planote med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino. Gozd le počasi porašča nekdanje goličave, nekaj tudi s pomočjo človeka, ki je sadil črni bor. Največ pa je kraške gmajne, ki jo zaraščajo v jesenskem času škrlatno ožarjeni grmi ruja, gabri, jeseni, rešeljike in drugo grmičevje, med njimi pa bogastvo suhih kraških travnikov z živopisno cvetano, v kateri se sredozemski predstavniki mešajo s celinskimi. Če omenimo še raznolikost metuljev, hroščev, ptic in drugih bolj ali manj drobnih prebivalcev Krasa, še vedno nismo izčrpali vsega bogastva kraške narave. Kraško podzemlje skriva čudovite kapniške tvorbe in zanimive živali, toda vojna tudi njim ni prizanesla. Nekatere večje naravne kraške jame je vojska preuredila in uporabila za svoje potrebe, pri tem pa uničila krhke kapnike in občutljiv ekosistem v jamah.

Znotraj občine Miren-Kostanjevica, znotraj območja, ki ga pokriva projekt, sta združeni dve različni pokrajinski enoti. Manjši del je na nižini ob reki Vipavi, ki s severa obroblja kraško planoto, ki ji pripada večji del območja. Planota – nekateri ji pravijo Kostanjeviški Kras – je na zahodu od prav tako kraške Doberdobske planote ločena s suho dolino Dol, podobna suha Brestoviška dolina pa jo na jugu loči od Tržaškega Krasa. Le na vzhodu se planota brez ovir nadaljuje v osrednji del Komenskega Krasa.